Voluhar razmišlja

Opis ciklusa

Hm, tokom debat z rednimi bralci bloga sem ugotovil, da pravzaprav sploh še nisem opisal tipičnega ciklusa kemoterapije. Zdaj sem doživel dva, ki sta si bila precej podobna, tako da lahko malo pomodrujem.

V kolikor opravim z dvojnimi kvalifikacijami sem v ponedeljek sprejet na onkološki inštitut. Prve kvalifikacije predstavlja testiranje za Covid. Stanje na dežju pred kontejnerjem iz katerega se pojavita roka in palčka, ki ti jo omenjena roka zarine v nos (do zdaj sploh ni bilo neprijetno), nato pa 15min čakanja na rezultat. Če je negativen, grem v drugi krog. Odvzem krvi v laboratoriju. Po kakšni uri čakanja na neudobnem stolu mi, če so rezultati zadovoljivi, dodelijo sobo in posteljo.

Sledi vizita, kjer doktorka vpraša kako sem in mi posluša srce ter pljuča. Potem pa čakanje na priklop. Moja shema kemoterapije je sestavljena iz treh citostatikov (to so strupi, ki frdirbajo hitro deleče se celice). V ponedeljek prejemam PacliTaxel, katerega kapljice 24ur preko črpalke romajo v moje telo. Vzporedno prejemam še podporna zdravila. Počutje prvi dan je še dobro.

V naslednjih štirih dneh sta na menuju citostatika Holoxan ter Cisplatin. Priklopijo me zjutraj, okoli osme, do kakšnih 18h je črpalka moja stalna spremljevalka. Počutje se z vsakim dnem slabša, da bi se peti dan samo še valjal po postelji, čutil slabost in bil brez apetita. Ko se medikacija izteče grem domov.

Prvi dan doma oziroma šesti dan ciklusa je najtežji. V bolnišnici me ob citostatikih filajo še z vsem (ne)mogočim, doma te opcije ni, zato ga praktično celega preživim v postelji in ne ločim dneva od noči. Gre za neko napol budno stanje, misli pa blodijo po raznih močvarah. Se pa v naslednjih dneh situacija popravlja. Tretji/četrti dan doma že razmišljam o hrani, ki bi mi pasala, časa v horizontali je vedno manj, s šestim dnem pa sem skoraj da že povsem ok. Le pravega okusa za hrano nimam, se hitro utrudim in sem popoldan/zvečer precej neživahen.

Po 15.dnem ciklusa pa sem nazaj, živahen in nič kaj upočasnjen. S to razliko, da veliko pojem, sploh obrokov, ki si jih zaželim. No, ker se počutim dobro, to obdobje hitro mine in že je tu 21. dan, za katerega želim, da bi kar trajal in trajal in da bi stanje na dežju pred kontejnerjem prišlo čim kasneje.

Mate Rial

Gradbinec in pisec se tu in tam znajdeta v istih škripcih, za prvega močno upam, da ne tudi dobesedno, ko ima škripec navadno ravno pri roki in blizu vratu. Oba zgoraj omenjena se tu in tam znajdeta brez materiala. Bojda so gradbinci zmagovalci epidemije, jim pa zmanjkuje materiala. Ravno tako kot meni. Nič kaj razburljivega, omembe vrednega, se ne dogaja. Vrhunec je to, da si že kak teden lahko kot normalno gibljiv človek zavežem vezalke. Da pa bloga ne preraste plevel, je skrajni čas, da zmešam aronijin sok, nabrusim prste, se zleknem v naslonjač in vam razložim etimologijo besede material.

Nekoč je na dalmatinskem otoku Lastovo živel ribič Mate. No, vsi otočani so bili ribiči Mateji. To ni čisto res, nekaj je bilo tudi Antejev. A ta naš Mate je bil posebnež. Že od malih nog, ko je posedoval samo laks in je o ribiški palici samo sanjaril, je plezal po najvišjih čereh, kamor nihče ni upal, zato je bil ulov bogat. In s časom je bogatel tudi Mate. Pri 22ih je že bil ponosni lastnik barkače, s katero je odplu v škarpen polne vode Palagruže. Mladenič se je na Lastovo vračal z neverjetnimi, bogatimi ulovi. Ni minilo niti 5 let in že so ga Mateji ter Anteji imeli za kralja ribolova. Otočani so uporabljali precej latinskih besed. Tako je Mate dobil vzdevek Real, so pa že takrat e spreminjali v i, zato je bil Mate pravzaprav Rial. Sinonim za noro napolnjene barkače. Mate Rial.

Voluharska ideja

Včeraj sem začel z drugim ciklusom kemoterapije. Še kak dan bo počutje dobro, potem pa pričakujem postopno sesuvanje. Naj opišem tipičen dan.

V kolikor nimaš cimra, ki je sicer čisto fajn Marjan in ti zvečer pove, da zna malo zasmrčat (super iskrenost, ni pa to nikoli dober obet. Izkaže se, da niti več tisoč metalskih grl ob tradicionalnem simultanem festivalskem vzkliku, ne proizvede toliko decibelov kot jih ta Marjan s smrčanjem), te okoli 5:30 zbudi sestra, ki izmeri telesno temperaturo. V približno polurnih intervalih se za njo zvrstijo: čistilka, študentka, ki je zadolžena za merjenje tlaka, dve sestri, ki zamenjata posteljnino, višja medicinska sestra, ki te priklopi na dnevno kemoterapijo, zajtrk in nato še zdravnik z vizito.

Ob kemoterapiji prejemaš še zdravila za blaženje stranskih učinkov in ta koktejl skozi črpalko, na kateri se nastavi hitrost kapljanja, počasi teče v žilo. V kolikor imaš PICC kanal, zbadanje sploh ni potrebno, tako da bi se na kemoterapijo lahko priključil tudi sam. Črpalka s piskanjem opozori, da je v cevki zrak, kar pomeni, da je vrečka z medikamenti prazna. Vse vrečke, v mojem primeru 8 dnevno, so označene po vrstnem redu, na njih je tudi zabeležen pretok (100ml/h npr.). Simpl.

Aha, nazaj k dnevu. Ob 12h kosilo, ob 18 večerja, vmes eno merjenje temperature in zvečer tablete po potrebi (proti slabosti, bolečinam), pa scanje v vrč, poročanje o količini spitih kapljevin in večerno tehtanje. To je to.

Prepričan sem, da bi vse to bilo lahko izpeljano na domu. Sploh, če se tam itak nahaja medicinsko osebje. Vizito, kjer je bolj kot ne edino vprašanje:”Kako smo?”, bi pa lahko opravili prek Zooma. A, težava so strupi, ki jih pripravljajo dnevno. Ni frke, na onkološki se vsakih 5 minut pripelje reševalno vozilo, ki dostavi paciente, pač bi vozili v kontra smer. Strupe na dom, namesto pacientov v bolnico. Če lahko eno vozilo dostavi 5 pacientov, bi lahko strupov za 50 pacientov. Kmalu bodo pa itak droni glavni dostavljalci.

Jaz se doma počutim bistveno bolje. Spanje v lastni postelji, brez topovskih udarov, hrana, ki ti zadiši, takrat ko ti zadiši. Manj neprijetnih vonjav. Pa še ljudje, ki jih imaš rad. Sem včeraj svojo idejo zaupal zdravnici. Načeloma se strinja, težavo vidi v dostavi medikamentov, niti ne ve za kak tak primer iz tujine in če tam tega ni, že mora biti nek razlog za to. Hjao, smo nepogumni.

Javni natečaj

V zadnjih dneh sem, kot pravemu piscu pritiče, na okroglih mizah, z našpičenimi ušesi, prisluhnil mnenjem bralcev. Saj veste, neke sorte “book signing event” oz. dnevi odprtih vrat. Samo da ni bilo podpisovanja platnic. No, to ni čisto res. Nek navdušen sledilec je prosil za podpis ovitka telefona. Sem mu ustregel.

Žal je moj PR team precej neizkušen. Pozabili so me namreč obvestiti o svojih namerah, katere vključujejo moje druženje z bralci. Če bi vedel, bi vsekakor obeležili na blogu, spisal dostojno vabilo in vas obvestil, da se nekaj kuha. Dobesedno. Ker očitno so moji stiki z javnostmi tisto nekaj malo izkušenj pridobili v kakšnem gasilskem društvu. Na okrogli mizi se je pečen režal odojek, na pravokotni pa so bili zloženi čevapi.

Besedo ali dve si zasluži možakar, ki je v začetku pogovora deloval rahlo prismojeno, morda zaradi tega, ker je sedel ob smokerju, s časom pa se je izkazalo, da gre za modrega moža, ki ima v lasti tri chopperje. Enega v garaži staršev, enega Harleya v Slovenjski Bistrici in še enega v USA. Očitno ni samo ljubitelj švicarskih kopeli, ki jih poleti povzroči v usnje odetost, temveč je tudi poznavalec pravopisa. Navdušen je nad vsebino, precej manj pa nad postavljanjem vejic. Bilo naj bi celo tako hudo, da prijatelju, ki je profesor Slovenščine, raje ni pošiljal zapisov v korekturo. V dobro profesorjevega zdravja namreč. Vejice so se mu tako zatikale v grlu, da jih je v minutnih intervalih splakoval s špricerjem.

Ko sem prišel domov, sem se takoj lotil preverjanja zapisov. Celo rdeč kuli sem vzel v roke. Napak nisem našel. Ker pa nisem slovenist, dopuščam možnost, da so besedila res na nivoju tretješolčka. Zato sem se odločil, da poiščem nekoga, ki obvlada.

Objavljam javni natečaj za lektorsko mesto. Prijavi se lahko vsak, tudi tisti, ki blog dojema kot straniščno literaturo. Blog je mlad, sponzorjev (še) ni in je na meji likividnosti. Bodočemu lektorju ne morem ponuditi nič več, kot žemljico s pariško salamo. Če si lakotnik, prilepi svoj CV v komentar.

Foto post

Po zadnjem modrovanju o optimalnih objavah na blogu, sem prejel zasebno sporočilo zveste sledilke, ki pravi, da mora vsak pravi blog tu in tam doživeti foto post. Naj bo. Kolaž.

Prvi ciklus

V zadnjih 10 letih se je struktura šolskega primera posta na blogu drastično spremenila. Močno se je skrajšal čas, ki ga je bralec še pripravljen posvetiti posamezni objavi (87 sekund). S tem je seveda upadlo optimalno število znakov, ki je ravno okoli 280. Je pa vsekakor potrebno sledilca bombardirati z objavami, v kolikor ga avtor želi obdržali. Vsak drugi dan je že premalo. Objavljati je potrebno na vsakih 8 ur, je pa seveda potrebno pazljivo izbirati termine za pomembnejše poste. Prime time za Evropo je nedelja ob 19:45.

V celotnem prvem odstavku sem skušal biti čimbolj prepričljiv, nisem uporabljal besed bojda, baje, naj bi,…ravno tako nisem navedel nobenih virov glede precej natančno omenjenih karakteristik optimalnega posta. Me zanima koliko vas bralcev, bi to vzelo za sveto, živelo v prepričanju, da je res tako in bi “znanje” morda celo širili dalje. Vse skupaj je namreč plod moje domišljije.

Je pa moja domišljija zelo trpela tam nekje od četrtega do desetega dne prvega ciklusa kemoterapije. Aha, ta je (praviloma) sestavljen iz 5-6 dni bivanja na onkološkem kjer me zastrupljajo s citostatiki, sledi pa 15 dni počivanja doma. Nazaj k domišljiji. Prvi trije dnevi v bolnišnici so minili hitro, počutje je bilo dobro, potem me je pa začelo sesuvat. Ena od stvari, ki me je najbolj mučila je bila nesposobnost rabe domišljije. Nikakor nisem uspel misli zapeljati v prihodnost, sanjariti, se posledično vsaj deloma prestaviti na lepše. Ne, samo tam sem bil. V tistem trentuku. Ki pa sploh ni prijeten. Pravzaprav je (bil) čisto vsak od tistih trenutkov eno samo nagravžno životarjenje in problem je, da po nekaj dneh človek izgubi upanje v to, da bo sploh kdaj bolje.

Dokler me zbujata ti dve, ne potrebujem domišljije

Deseti dan pa sem se počasi začel počutiti bolje. Tu in tam sem vsaj za nekaj sekund vendarle v hladnem zgodnjepoletnem jutru iztisnil pomarančo, zavezal Inov-8ke, pripasal Y, narisal skandinavsko hosto in začel dvigovat kolena. Počasi sem se tako izvlekel iz luknje v katero sem padel. Zdaj pa imam drug problem. Dnevi minevajo prehitro in (pre) kmalu bo tu 21. dan, kateremu sledi 1. druge runde. Bwuha.

Pobrisan

Včeraj sem prišel do spoznanja, da so upokojene prostovoljke, ki na onkološkem inštitutu paciente vodijo iz enega na drug oddelek, ravno toliko uporabne kot perforiran kondom.

No, da ne bom delal krivice družbeno zavednim ženičkam obogatenim s kančkom altruizma. Najbrž niso vse take, ampak ta, ki naj bi me spremila na kirurški oddelek E, kjer mi naj bi odstranili notranji šiv, ki si je očitno zaželel sončenja, pa je prvoklasna šema. Kariraste hlače, visoke oglušujoče pete, oranžni lasje souvpadajoči z lakom nohtov, verjetno se ne bi zmotil tudi če bi napisal, tistim na nogah in oduren parfum, ki je vse od sebe dal v liftu, ki ga šema, katero bi Yngwie zanesljivo oblajala bolj kot župnika, ki se je zadnjič v vsej svoji bojni opravi skozi dvorišče pretihotapil opravit sveti žegen, ne zna uporabljat. Šema, lifta (pomoč avtorja, ki se zaveda, da je težko slediti večstavčnim povedim).

Pa vse to bi človek še preživel, a kaj ko so take kraste običajno silno glasne. In potem razpreda o tipih zdravljenja pa o tem koliko ljudi, ki so kaj takega dali čez, ona pozna. No, po minuti pogovora, ki je zaradi tega, ker prostovoljka ne posluša ali pa ima zelo rada svoj glas pravzaprav bolj monolog, človek ugotovi dvoje. 1. Citostatiki niso najhujša reč v času zdravljenja. 2. Ne deli dvigala s pavastimi kurami.

Kreatura me je dostavila v 1. nadstropje oddelka E (napaka). Bilo mi je naročeno naj kar pogumno potrkam na vrata ordinacije, saj je bojda dogovorjeno, da me vzamejo preko vrste. Lozinka: “Pošilja me sestra Ana iz H1″. Teti, ki je odprla ni bilo nič jasno. Vse kar je uspela izdavit je bilo:”Nadstropje štiri. Štiri. Štiri. Nadstropje štiri.” Medtem sem razmišljal o dveh najgnusnejših rečeh. Ostankih kavnega zoca, saj veste, tiste male pikice kave, ki ostanejo v džezvi še po pranju in jih je na koncu ali poln umivalnik ali pa polna vileda. Reč, ki se lahko kosa s tem, je razmazana maskara, ki najde svoj prostor pod zabuhlimi očmi tete, ki ponavlja številko med tri in pet. Vedel sem, da se moram te grozote čimprej znebiti, a mi vrag ni dal miru, zato sem mirno rekel:”A, nadstropje štiri, pravite?”. “Štiri, štiri.” Pa spet jaz:” A četrto nadstropje potem?” “Štiri, štiri.” To igrico sem se šel tako dolgo, da bi lahko preštel vse pikice zalutale maskare. Mazohist.

V četrtem nadstropju so sicer vedeli za lozinko, a me preko vrste niso sprejeli. Tako sem tam na hodniku ždel uro in pol, da so mi potem v eni minuti povedali, da zaradi tega pa res ne bi bilo treba hodit. Šiv se bo itak sam razgradil. Spremstvo nazaj na oddelek sem vljudno zavrnil, čas mi je zaradi dogodivščine minil hitreje, sem pa zamudil kosilo. Pa ravno sladoled je bil na menuju.

Ob ponedeljkih in četrtkih nas testirajo na Covid-19. Temu pravijo pobris. Še dobro, da ne izbris. Bi jo pa naj v ponedeljek jaz pobrisal od tu.

URINATOR

Včeraj sem bil sprejet na onkološki inštitut. Še predno so mi dodelili sobo, v kateri sem zaenkrat sam (hura), so mi pred kontejnerjem, na dežju, vrtali po nosu. Po dobrih 15min sem dobil izvid, na katerem sta bili dve opciji rezultata, negativen oziroma pozitiven. Jaz sem bil oboje ali pa nič od tega, saj nobena beseda ni bila obkrožena. Zato sem moral letečo sestro pocukati za rokav in gospodična je besedo negativen postavila v oblaček.

Včerajšnji dan se je vlekel kot megla po zjebanih fasadah ljubljanskih meščanskih hiš. Opravil sem CT, bil 24 ur priklopljen na kapljanje NaCl-a in imel obisk nabildanega diatetičarja z očmi Sly-a Staloneja, ki je razpredal o pomembnosti beljakovin, vmes pa silvestrsko metal oko na glavoprsje in zadek specializantke, ki mu je sledila kot kokeršpanjel z dve številki prevelikimi ušesi. Hajt, ne bom lagal, rahlo zavist sem občutil. Tudi jaz bi rad imel takšne uhlje. Sej mi sploh več ne bi bilo potrebno po žepih vlačit buff-ov in kap, malo zapihlja in že se pokriješ z uhljema.

Rezultati CT-ja so pokazali, da se tumor v zadnjih dveh mesecih ni spremenil, pleuralni izliv pa je manjši, kot je bilo opisano po rentgenu. Ker je bolje “ne dirati lava dok spava”, punkcije zaenkrat ne bo. So me pa priklopili na kemoterapijo in prvi citostatik že kaplja v žilo skozi novo pridobitev.

Ker so, jasno, ti citostatik blazen strup, lahko stenam žil povzročijo fine poškodbe. Zaradi tega se često menjuje žila v katero pacient dobiva kemoterapijo. No, ne menjuje se žila, temveč kanalček. Kar pa je tudi neprijetno, sploh če človek ne želi biti prešpikan kot ikebana. Obstaja rešitev. Kanal PICC (zanimivost: moj oče je v domačem kraju poznan po nadimku Pic, jaz pa posledično tudi. Navadno s pridevnikom mali). Anesteziolog Slaviša, ki sicer prihaja iz Velenja, je pa v najemu na Fužinah in je ravnokar izgubil cimro (ne, ni mu padla iz žepa, temveč se bo vselila v stanovanje k fantu, s katerim načrtuje poroko, česar se Slaviša neizmerno veseli, ker Katki privošči in ker #omajfakinggod 100 let ni bil na fešti), zato zdaj koleba med iskanjem garsonjere (dobrih 500€), ostati sam v tem stanovanju (okoli 550€), iskanjem cimra (350€, ampak joj, Katka je nezamenljiva), mi je med vsem tem žlobudranjem skozi nadlahet v veno nekam proti srcu tako nežno vstavil cevko (34 cm) in kanal, da mu noro privoščim tisto omajfakinggod poroko, što pre! A slišiš Hojs?!

Še k naslovu. Med kemoterapijami se natančno beleži bilanca vtokov in iztokov iz telesa. Ena taka hidromehanika. Moja naloga je, da štejem kozarčke tekočine, ki jih srknem, ter lulam v za to namenjeno posodo. Danes do 15h sem izločil dobrega 1,5 L urina. Meni se zdi kar precej.

Pomanjkanje materiala

Te dni se ne dogaja nič razburljivega, zato je blog molčeč. Ni materiala za pisarije. Se pa v sledečem tednu obeta zasuk. Upam da ne želodca, vsaj prevečkrat ne.

V sredo sem bil na pregledu pri onkologinji in od ponedeljka naprej bo za kakšen teden dni onkološki inštitut moj dom. Najprej me čaka CT, da bodo stručkoti imeli up to date primerjavo, sledi pa akcija, ki se je ne veselim in me celo nekoliko skrbi.

V pleuri, to je membrana, ki obdaja pljuča, se mi nabira tekočina t.i. pleuralni izliv. Po klasifikaciji spada med neobsežne, ker zaenkrat ne ovira dihanja v mirovanju. Je pa tega za velik pir in pol, kar se meni in moji onkologinji ne zdi tako malo. Zato mi bodo (zelo verjetno) med rebra zarili neko cevko in tekočino punktirali. Obstaja možnost, da se bo zaradi tega gospodična pleura razdražila in posledično dodatno navlažila. Kar pa ni ravno bajno.

Potem pa me čaka prvi ciklus kemoterapije. To ni terapija v brežiškem fitnesu, temveč morija vseh hitrorastočih celic. Ha, po 4 letih bom spet golobrad. Pa plešast več ne bom. Ali pač? Je človek plešast, če mu lasje za neko obdobje izpadejo zaradi citostatikov? No, na strupe naj bi bil prikopljen 5 dni, potem pa pridem domov za 16 dni. En ciklus tako traja natančno tri tedne.

Kakorkoli, v sledečem tednu bi torej moral zbrati več zanimivosti, ki bi jih lahko podelil z vami. Če mi bodo možgani kolikor toliko delovali, seveda. Stay tuned.

Šentvid

Kot zagrizen ateist sem se cel vikend uspešno izogibal Kristusovemu telesu, ki se realizira v šunki. Zanimivo, kako kanibalistična je ta kao sofisticirana religija, ampak to je že tema za poseben post. Tudi kuhanih jajc nisem drobil, zaradi hrena pa tudi nisem solz točil.

Sem si pa danes natočil deci dolenjskega belega, obogatenega s CO2-jem iz Radencev. Ni mi ravno teknil, kljub idilični lokaciji, ki jo nudi zavetrje lesene vinogradniške rezidence, kjer bi človek kar čmuril na soncu kot tisti vijoličasto zapečen Madžar iz pesmi fantov s Knežaka. No, brizganec je v glavi povzročil standardnega mačka. Ki pa je k sreči minil ravno tako hitro kot se je prikradel.

Ravno tako hitro sem se predtem prikradel na brežiški znameniti kucelj Šentvid. Prvič po operaciji sem torej zagrizel v kolena. Hja, že kratek strm klanček me upeha. Pridem pa hitreje k sebi, kot se Yngwie umiri po srečanju s ptičem, tako da sva trenutno kar kompatibilna soplezalca.

Aha, glede na to, da Šentvid stoji za Sv.Vid, je bil izlet rahlo pirhovsko obarvan.