Pa sem spet tu. Četrti štuk UKC-ja, pogled na Krim, vzhodno krilo. Zaenkrat mi ni hudega.
Zakaj sem sploh lokaliziran tu? Ker me je uščipnil, spet. Tokrat (med drugim) gloda torakalna vretenca. Enajstega je še za kakšno tretjino, zategatelj obstaja nevarnost preloma vretenca, kar pa ne bi rezultiralo v nič kaj mobilno-obetujočega. Jutri mi bodo v hrbtenico navrtali kup šraufov, jih povezali s titanovimi palicami, kar naj bi vsaj začasno zagotovilo neko varnost pred prej omenjenim lomljenjem suhega vejevja. Operacija naj bi bila relativno preprosta, sem pa podpisal dva dokumenta, s katerima UKC in zaposlene odvezujem odgovornosti ako me v grob spravijo.
Okrevanje naj bi trajalo kakšnih ducat dni, potem pa me čakata vsaj dva ciklusa kemoterapij. Zelo podobnih kot leta 2012. Nič razburljivega torej. Bom več skušal sproti spisat.
Zakaj sploh blog? Ker je utrujajoče n-krat razlagat isto reč, sploh kadar so reakcije tipične. Polne dobrih želja, a je možno zaznat bistveno večjo zaskrbljenost, kot jo čutim sam. Aha, verjamem, da je enako naporno tudi tistim, ki so s stanjem seznanjeni, razlagat situacijo tretjim osebam. Vam bom skušal olajšat zadevo, napotite jih na ta blog. In zakaj blog in ne OKB.si? Ker je bistveno lažje in uporabniku prijaznejše okolje, tale WordPress, ki ga sicer še spoznavam, zato estetika nikakor ne bo na nivoju.
Voluhar razmišlja 